”Ko otrok spleza na drevo, je največja napaka staršev ta, da ga primejo v naročje in ga postavijo nazaj na varna tla. S tem mu podzavestno sporočijo, da je nesposoben. To se zapiše v njegovo samozavest in posledično bo tudi na vseh drugih področjih nesamozavesten. Starš mora otroku dovoliti, da samostojno spleza z drevesa. Poleg njega je samo zato, da ga varuje. Ko otroku uspe splezati samemu z drevesa, mu samozavest zraste,” je med drugim povedal v tokratnem intervjuju. Vabljeni k branju!
Kakšna vzgoja otrok prevladuje danes?
”Danes otroke vzgajamo v duhu pretirane permisivne vzgoje, kar slabo vpliva na njihove osebnosti. Takšna vzgoja namreč ne postavlja meja, otroci pa si zato pogosto mislijo, da so vsemogočni. Starši ustvarjamo narcise, ki nimajo zmožnosti samoobvladovanja in otroke, ki so invalidni – dajemo jim možnost, da so vsemogočni, obenem pa nimajo nobenih obveznosti. Naslednja stvar, ki pa je prav tako zelo pomembna, pa so moderne tehnologije, ki so izjemno škodljive za razvoj možganov. Šolski sistem, ki se zdaj prenavlja, tega velikega problema ne zazna in ga celo potencira – povečuje se na primer obseg števila ur za računalništvo. Hkrati pa se obseg števila ur za telovadbo ali gibanje, ne povečuje. Slednje pravzaprav dejansko formira ogrodje možganov, da ga lahko zapolnjujemo z drugimi vsebinami, kot so umetniške vsebine, jeziki, matematika, … Ravno pri gibanju se v največji meri izločajo tisti pozitivni hormoni, ki so pomembni za pomnjenje iz kratkoročnega v dolgoročni spomin.”
Kakšne napake delamo starši (nehote) pri vzgoji otrok?
”Starši (večinoma mame) otrokom ne dovolijo tvegati. Primer: ko otrok spleza na drevo, pogleda dol, se ustraši in začne jokati. In kaj naredi mama? Ga prime v naročje in postavi na tla. Kaj bi morala storiti? Morala bi ga pomiriti: »OK, jaz sem tukaj, da te varujem. Sam boš splezal dol tako, kot si splezal gor na drevo.« Kaj bo sledilo? Otrok bo jokal naprej, bo poskušal ampak, ko bo spregledal, da nima druge možnosti, bo splezal dol z drevesa. Ko mu bo to uspelo, bo takoj splezal še enkrat na drevo in dol in še enkrat gor ter dol. Pri tem bo vedno bolj spreten. Če pa ga starš postaviš dol iz drevesa, mu podzavestno reče, da je nesposoben. Ta njegova nesposobnost vpliva na njegovo samozavest, kar se ne bo kazalo samo pri plezanju na drevesa ampak tudi na vseh drugih področjih. Samozavest ni vezana samo na določeno situacijo ampak na otrokovo osebnost. Za to je pomembno – tudi preko športa in tudi preko vztrajanja – pozitivno vplivati na otrokovo osebnost.
Še eno stvar bi mogoče izpostavil, kaj delajo starši narobe: starši otrok ne spustijo na igrišča, kjer bi se morali otroci aktivirati sami. Neprestano jim dajejo navodila in naloge, ti pa posledično postanejo popolnoma odvisni od staršev. Ulica je prispodoba za kraj, kjer so otroci sami, brez posredovanja oseb (učiteljev, staršev, starih staršev, trenerjev), kjer morajo sami reševati probleme in tega na žalost ni več. Starši otroke spremljamo vsepovsod iz nekega nepotrebnega strahu. Otroci se nikjer ne morejo znajti sami, neprestano posredujejo starejši, ki rešujejo njihove probleme. Ko pa enkrat pride do problema in staršev ni zraven, se otroci ne znajo pogovoriti med seboj in ne znajo pravilno odreagirati.
Zelo podobno je tudi na področju športa. V Sloveniji smo začeli graditi varna igrišča. Zakaj? Da se otroci ne bi poškodovali. Spet pretirano ‘vatiramo’ otroke. Na drugi strani pa imamo Skandinavijo, kjer so zgradili potencialno nevarna igrišča. Zakaj? Ker se otroci soočajo z nevarnostjo in se ji znajo izogniti. Pri nas pa tega ni in ko otrok pride enkrat v nevarno situacijo, tega ni vajen in posledično pride do še več poškodb.”
Fotografija iz arhiva Sama Masleše. Avtor fotografije: Tomaž Primožič.
”Starši otrok ne spustijo na igrišča, kjer bi se morali otroci sami aktivirati. Neprestano jim dajejo navodila in naloge, tako pa postanejo popolnoma odvisni od staršev. Ulica je prispodoba za kraj, kjer so otroci sami, brez posredovanja oseb (učiteljev, staršev, starih staršev, trenerjev), kjer morajo sami reševati probleme in tega na žalost ni več.”
Kaj meniš, da so delali starši včasih prav, česar sedaj ne delajo več?
”Sistem se je spremenil. Včasih so bili delavniki od sedmih do treh ali od osmih do štirih, starši pa so posledično lahko preživeli več časa z otrokom. Slednje je izjemno pomembno za otrokov občutek varnosti. Pomembno je tudi to, da se mu lahko posvečaš in družiš z njim. Zdaj tega ni več, otroci pa so poslani na različne krožke. Raziskave so pokazale, da so tisti otroci, ki so se včasih igrali zunaj, bili bolj kreativni od tistih, ki so hodili na krožke.
Starši so se včasih bolj posvečali otroku na pristen način, mu kazali meje, sodelovali z njim, mu nudili občutek varnosti. Tega je dandanes premalo, ker starši večino stvari prepuščajo drugim institucijam in od šole pričakujejo, da bo naredila vse – tudi tisto, česar oni sami ne naredijo.
Danes so starši preveč permisivni, povsod popuščajo in si s tem na kratek rok kupujejo nekaj miru, na dolgi rok pa otroke uničujejo, in sicer predvsem z dopuščanjem tehnologij.
Ljudje smo čuteča bitja in zelo pomembno je, da smo povezani. Danes, s tem načinom življenja, se ta povezava in empatija med generacijami izgubljata. Empatija se dosega z dotikom, s pogovorom. Včasih je bilo bistveno več tega, danes pa je tega bistveno premalo. Otrok, ki nima empatije, ki nima oksitocina – hormona ljubezni – tudi ne more vzpostaviti stika in topline z drugimi … Vse to je posledica odtujenosti in preobremenjenosti staršev, ter vstopa modernih tehnologij.”
Na predavanjih vedno poudarjaš, da je razvoj osebnosti otroka zelo povezan s športom. Kaj točno misliš s tem?
”Gibanje je samo po sebi 3-dimenzionalno reševanje ugank. Gre torej za kognitivno dejavnost. Če govorimo o govoru, je to gibanje jezika. Ko govorimo o pisanju, je to gibanje prstkov, čisto vse je pravzaprav gibanje. Razlika med tistimi živimi bitji, ki se gibajo in tistimi, ki se ne gibajo je ta, da slednji ne potrebujejo nevronov – torej možganskih celic. Ljudje smo narejeni in preživimo ravno zato, ker se gibamo in ker imamo te nevrone.
Ko smo delali z otroci s posebnim potrebami, smo njihove govorne težave odpravljali preko gibanja, ker se aktivirajo podobni predeli možganov. S tem, ko smo možgane krepili preko gibanja, smo jim tudi omogočili, da so bistveno hitreje napredovali pri govoru.
Otroci v tretjem letu imajo največji potencial za razvoj možganov. Ravno to dejstvo, da se med tretjim in desetim letom število nevronov razpolovi, je samo posledica neuporabe nevronov. Ko se rodimo, imamo velikanski potencial. V prvi fazi otroštva moramo otroku dati čim več vaj – jim prikazovati čim več različnih barv, ponujati različne zvoke … V drugi fazi pa jim moramo omogočiti čim več različnih oblik gibanja.”
Kaj bi priporočal staršem in trenerjem otrok?
”Sistem ‘red & disciplina’ po današnjih raziskavah ni najboljši, ker bolj kot je otrok pod stresom in se boji posledic, bolj je aktiven predel v možganih v limbičnem sistemu, ki se imenuje amigdala – center za strah. Bolj kot je aktiven center za strah, manj je aktiven hipokampus, ki je odgovoren za nastanek novih nevronov. Hkrati je tudi manj aktiven prefrontalni del možganov, ki je pomemben za ohranjanje pozornosti, sprejemanje odločitev, čustvovanje … Zato ni vse v sistemu ‘red & disciplina’ ampak je potrebno otroka tudi znati pohvaliti in z njim navezati stik. Tega večina posameznikov dela premalo. Najprej je stik z otrokom potrebno ustvariti v garderobi, nato sledi trening in ponovno nadaljujemo s stikom po treningu. Če bomo imeli z otrokom dober odnos pred in po treningu, bo otrok bistveno več dal od sebe na treningu/tekmi/v šoli. Najboljši trenerji niso tisti, ki imajo največ znanja, ampak tisti, ki znajo prepričati otroka, da bo dal od sebe 100 %. Učenje in treniranje otrok je veščina. Tako kot za ostale, tudi za to veščino potrebujemo kilometrino. Zato so najboljši trenerji običajno starejši posamezniki, ki z otrokom znajo vzpostaviti stik. Stik in dober odnos dosežemo s tem, da se z njimi včasih malo pohecamo, pozabavamo – med odmori in medtem, ko jih pospremimo na avtobus (pred tekmo). Takrat se gradi odnos, da ti lahko otroci med rednim delom (tj. med tekmo) vračajo z rezultati. Vsak otrok potrebuje občutek, da je dobro sprejet, da napreduje, da je del ekipe. Za dober razvoj otroka je zelo pomembno tudi znati ga pohvaliti ob pravem času.”
”Najboljši trenerji so običajno starejši, ki znajo vzpostaviti stik z otrokom. Stik in dober odnos dosežemo s tem, da se z njimi včasih malo pohecamo, pozabavamo – med odmori in medtem, ko jih pospremimo na avtobus (pred tekmo). Takrat se gradi odnos, da ti lahko otroci med rednim delom (tj. med tekmo) vračajo z rezultati. Vsak otrok potrebuje občutek, da je dobro sprejet, da napreduje, da je del ekipe. Za dober razvoj otroka je zelo pomembno tudi znati ga ob pravem času pohvaliti.”
Kaj bi priporočal staršu 12-letnika, ki zelo aktivno trenira šport in obenem zelo hitro raste? Kako naj se prehranjuje, kako naj napreduje v moči?
”Za vzdržljivost pri mladih športnikih priporočam pitje tekočine z dodanimi elektroliti. Takoj po treningu pa priporočam, da zaužijejo banano in čokoladno mleko, ki ima primerno razmerje proteinov, ogljikovih hidratov in maščob. Zjutraj naj otroci obvezno zaužijejo tudi zdrav in obilen zajtrk.
Stopil bom še korak nazaj in povedal kaj se dogaja pri treningu juda. Starši pripeljejo otroka, otrok žveči čokolado v ustih in pije sladke pijače. Otrok tega ne potrebuje. Zakaj? Ker mu tisti sladkor, ki ga dobi na začetku treninga, dvigne sladkor v krvi (hiperglikemija), začne se izločati inzulin in sladkor pade, zato otroku takoj zmanjka energije za trening. Zato je potrebno ponuditi otroku določena živila, ki imajo srednje-visok glikemični indeks, ki dolgoročno dajejo otroku energijo in jo sproščajo počasi. Za otroka je zato najbolje, da pije vodo. Če pa je vadba daljša od ene ure in pol, dodamo vodi še elektrolite. Sladke pijače za otroke niso primerne.
Takoj po treningu pa otroku lahko ponudimo banane. V prvih dveh urah po treningu je absorpcija ogljikovih hidratov in regeneracija telesa (polnjenje glikemičnih rezerv v jetrih in v mišicah)namreč najboljša.
Na splošno velja, da je potrebno poznati tudi cilje vadbenega procesa, da temu prilagodimo prehrano. Če želimo pridobivati na mišični masi, je zelo pomembno, da telo dobiva po samem treningu veliko ogljikovih hidratov, ne pa toliko proteinov. Če je bil otrok aktiven med treningom, se bo – zahvala gre zaužitim ogljikovim hidratom – telo hitro regeneriralo, mišice ne bodo zažirale lastnih mišic in bodo začele rasti. Vseeno je potrebno določen del proteinov vnašati v telo, ne smemo pa pretiravati.”
Kakšno pa je bilo otroštvo Sama Masleše?
”Moj oče je bil ljubitelj športa. Bil je šahist – slovenski in bosanski prvak v šahu, z osmimi leti je remiziral z jugoslovanskim članskim prvakom. Mama ni bila nikoli strašno za šport, sta nas pa vedno podpirala. Zelo je pomembno, da otrok čuti to podporo staršev v prvih šestih letih – takrat se v največji meri gradi odnos do gibanja in športa. To smo mi imeli. Vse popoldneve smo preživeli na šolskem igrišču, hkrati pa smo imeli še to svobodo, da smo se ukvarjali s športom. Nismo imeli prevelikih pričakovanj od zunaj, te smo si zadajali sami. Danes pa starši sami postavljajo cilje, s katerimi se otroci ne morejo poistovetiti. Kot otrok sem zelo rad ustvarjal iz gline in se ukvarjal z različnimi športi, ker me je vse zanimalo.”
Nenehno si na poti, za tabo je ponovno zelo aktiven teden. S čim vse se ukvarjaš, kje vse te lahko srečamo?
”Najraje se ukvarjam z razvojem otrok – tako njihovih telesnih, gibalnih kot tudi kognitivnih sposobnosti. Predavam na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem v Izoli. Sem trener juda v primorskih klubih – predvsem v koprskem judo klubu in judo klubu Gorica. Sodelujem tudi z drugimi znanimi institucijami kot so športne zveze – Olimpijski komite Slovenije, Zavod za šolstvo Republike Slovenije, preko Ministrstva za vzgojo in izobraževanje usposabljam učitelje športne vzgoje z inovativnimi znanji s področij kako približati šport na bolj zabaven, kreativen in tudi varen način.
Največ časa mi vzame ravno judo in način razmišljanja – torej judo kot vzgojna metoda in GSMP – genialni varni gibalni program – kako približati šport današnjim otrokom. Predavam tudi na podiplomskem študiju pri didaktiki Sodobnih in borilnih športov na Fakulteti za vede o zdravju.
Moje podjetje je tudi uspešno zaključilo pripravo strategije za razvoj športa v mestni občini Nova Gorica med leti 2023 – 2033. Bil sem tudi vodja programa pri Javnem zavodu za šport Ljubljana in vodil Hišo športa, ki je bila stičišče celotnega ljubljanskega športa.
Tudi delo z osebami s posebnimi potrebami mi je že od nekdaj blizu. Ugotavljal sem predvsem to, da osebam z motnjami v duševnem razvoju ne postavljamo dovolj visokih ciljev, s tem pa jim ne delamo nikakršne usluge. Potrebno jim je dovoliti, da tvegajo, oziroma jih naučiti, kako naj se soočajo s tveganji. V Judo Klubu Koper smo ponosni, da bomo letos praznovali okroglo 30-letnico inkluzivnega juda v Sloveniji – gre za vključevanje oseb, ki imajo razne duševne stiske in motnje v duševnem razvoju, v običajne treninge juda, ki izjemno dobro deluje. Ko stopiš na blazine in si zavežeš pas, postaneš judoist. Tam smo si vsi enaki. Vse težave, ki jih imaš v zunanjem svetu, pustiš zunaj.”
Ustvaril si t.i. program GSMP. Nam lahko poveš nekaj več o tem programu in kako lahko pomaga mladim pri razvoju osebnosti?
”GSMP (Genialni varni gibalni program) prilagaja vsebine in dinamike juda drugim športom. Uči padanja v prvi vrsti, spretnega in hitrega pobiranja, igre v kontaktu ter dvigovanja, prenašanja in spuščanja bremen. Otrok, ki se ne bo ustrašil padca in kontakta v športu in ki se bo izognil poškodbi, bo lahko vztrajal pri določenem športu. Neustrašnost je pomembna za kreativnost. Otrok, ki se boji nečesa, bo veliko energije namenil temu, kako bo preživel. Otrok, ki se ne bo ustrašil pa bo začel razmišljati, kako bo naredil stvari drugače in boljše. GSMP program temelji na spodbujanju aktivne vloge otrok. Damo jim možnost, da sami razmislijo in naredijo stvari po svoje – naredijo seveda tudi napako – in se iz lastnih napak učijo. Če jim preprečujemo, da bi delali napake, se ne bodo nikoli nič naučili.
Ta program uporablja koncentrični pristop, ki krepi centralni organ odločanja – možgane, da bodo lahko bistveno hitreje napredovali tudi kasneje v življenju – ali v poslovnem svetu ali v umetnosti ali v športu. Vnašamo jim tudi neko timsko – ekipno sodelovanje in kontakt, ki prispeva k razvoju možganov in k razvoju družbe v ne-individualiste.”
Še več o programu GSMP si lahko pogledate tukaj: https://www.gsmp.si/
Zakaj meniš, da so naši (slovenski) športniki tako dobri?
”Slovenija je na stičišču Balkana in germanskega dela Evrope. Za balkanske narode je značilno to, da otroku nudijo dotike. Pri otroku je zelo pomembno, da se čuti ljubljenega in da ima podporo. Ko otrok nima dotikov, mora neprestano iskati pozornost in se dokazovati, da dobi pozornost. Za germanske narode pa je značilno trdo delo. Slovenija je od obeh kultur združila dobre stvari: na eni strani smo ‘Balkanci’ in otrokom namenjamo dotike, posledično pa umirjenost. Po drugi strani pa smo iz germanske kulture prevzeli vrednoto trdega dela. Oboje hkrati – balkanska podpora in germanska delavnost – dela nas Slovence med boljšimi v športu.”
Zaupaj nam tvoj največji poslovni dosežek, ki je tudi tvoje osebno zadovoljstvo.
”Moj največji poslovni dosežek oziroma največ, kar sem dosegel, je morda to, da sem letos prejel Bloudkovo priznanje za prispevek k razvoju slovenskega športa, ki je posledica širokega delovanja na področju športa. Gre za najvišje državno priznanje za šport.
Najvišje, kar sem dosegel je tudi to da sem svoj program predstavil vodji razvoja nogometa pri UEFI, sodeloval sem tudi z Nogometno zvezo Italije in tudi s špansko Košarkarsko zvezo Castile-La Mancha.”
Fotografija iz arhiva Sama Masleše. Avtor fotografije: Aleksander Lilik.
